19. november 2017. Dan, ki se je večini pevcev zbora Prosavus iz Zasavja motal po glavi vse od prve vaje, 26. avgusta 2017. Tudi dan, ki je za večino pomenil neko prelomnico. Še naprej sobotne dopoldneve preživljati skupaj s somišljeniki ali se morda raje odločiti za lahkotnejše preživljanje 3 sobotnih jutranjih ur? Morda raje izkoristiti edini prosti dan za daljši spanec in tako pridobiti kakšno uro spanca, ki jih je v celem tednu prej že pošteno zmanjkalo?
Zbor Prosavus je začel s svojim delovanjem konec avgusta, ko so bile misli marsikoga še pošteno v počitnicah. Po zaslugi pripravljalnega odbora in seveda zborovodje, Aljaža Bastiča, smo pevci hitro in tudi s konkretnim tempom začeli z delom. Prepričana sem, da se je marsikomu na začetku še podilo po glavi: »Pa kaj mi je tega treba bilo,« vendar sem danes, ko se oziram nazaj v te prve vaje, prepričana, da smo vsi veseli in ponosni, da smo vztrajali. Ker se je splačalo. Ker se je ponovno izkazalo, da trdo delo obrodi sadove. Ker so bile naporne jutranje ure na vaji namesto v postelji in dodatne kave med pavzo, da smo zdržali do konca vaje, poplačane s prvimi nasmehi stanovalcev v Domu upokojencev Prebold in Trbovlje. Kasneje pa tudi z nasmehi, ponosom, stiski rok in pohvalami naših prijateljev, sorodnikov in podpornikov, ki so nas prišli poslušati na naš prvi koncert, ki je bil kot nekakšna generalka pred dnevom D. Dnevom, ki bi ob uspešni predstavitvi pred komisijo pomenilo potrditev za dvomesečno delo in zagon za delo naprej.
Tisti dan smo bili na vrsti v prvem delu, tako da smo se že na začetku zavedali, da bo do rezultatov še kar nekaj živčnosti. Pa je prišel trenutek, ko so nas prišli iskati v prostor za upevanje, češ, da smo že na vrsti. In smo šli proti dvorani. Z nekaj živčnosti, ker so nekateri pozabili doma pas, nekateri celo primerne čevlje za na oder in so še čakali, da jih pripeljejo do zagorskega Delavskega doma. V avli smo naredili še prvi skupinski »selfie«, si zaželeli srečo, obuli primerne čevlje, ki so prišli ravno pravočasno in se odpravili do dvorane. Z nekaj pozitivne živčnosti in nestrpnosti. Na odru pa so luči, skoncentriranost in vzpodbudni pogledi ter mimika zborovodja naredili svoje. Odpeli smo po svojih najboljših močeh in sposobnostih. Morda celo najboljše do takrat. Potem pa se je začel morda najtežji del tega dne. Čakanje na rezultate. Pa se je splačalo tudi to.
Naše e-poštne nabiralnike in mobilnike je zvečer zasula novica: »Zlati smo!«, »87 točk!!«. Pa se še kar ni končalo. Nadobudna skupina je zelo dobro parirala že dolgo uveljavljenim zborom. Aljaž je moral prenesti težo kar petih priznanj: Zlato priznanje za doseženih 87 točk na regijskem tekmovanju. Priznanje za najboljšo zasedbo, ki se je prvič udeležila regijskega tekmovanja. Priznanje za obetavnega zborovodjo in mešani zbor. Priznanje za najboljšo izvedbo slovenske ljudske pesmi (Kje so tiste stezice). Hkrati je zbor dobil tudi zeleno luč za prijavo na Našo pesem letos v Mariboru. In veste kaj? Čeprav pogumni in mladi kot smo, v povprečju seveda (še dobro, da imamo v naši sredini tudi srednješolce), se zavedamo, da je pred nami še ogromno dela. Še ogromno dodatnih vaj, koncertov, nastopov, da si bomo pridobili kondicijo in moč.
Čeprav so bile avgusta naše misli še bolj pri šprintih, samo da se predstavimo na regijskem tekmovanju, nam je rezultat na regijskem tekmovanju odprl pogled proti daljšim program, proti maratonu. In z našim zagonom, pa seveda z vašo spodbudno mislijo in dobrimi željami upamo in si želimo, da nam bo uspelo vzdržati in vztrajati na čim daljši progi. V upanju, da bomo Zasavje predstavili v čim lepši luči tudi v osrčju Štajerske, smo v okviru kondicijskih priprav izvedli že tudi nekaj božičnih koncertov, še več resnejšega dela nas čaka pa že v prihajajočih dneh.
- Simona Jan
