Ko se maj prevesi v prve junijske dni, to v pevskem zboru ponavadi pomeni, da se sezona bliža koncu in da prihajajo zaslužene počitnice. Prosavus je v letošnjem juniju čakalo še kar nekaj obveznosti: najprej 1. junija gostovanje pri MePZ Lojze Bratuž v Gorici, potem pa – teden dni kasneje – še gostovanje pri pevkah ŽPZ Rogaška Slatina in udeležba na mednarodnem tekmovanju »Zlatna lipa« v hrvaških Tuheljskih Toplicah.
V Gorico smo se podali z avtobusom. Da ta dan ne bo šlo brez težav, se je pričelo kazati že takoj po odhodu iz Trbovelj, ko je prišel eden od pevcev in potožil, da je pozabil osebno izkaznico. No, ker gre za šengensko mejo, smo seveda upali, da bomo kljub temu v italijansko Gorico prišli brez težav. Enak problem je naznanil drugi pevec, ki je vstopil v Zagorju ob Savi. Resnejše težave so bile na vidiku, ko je ena od pevk že zelo blizu Ljubljane prišla povedat dirigentu in predsedniku zbora, da je pozabila koncertno obleko. Zadeve nismo obešali na veliki zvon in nekako upali na čudež, da se bo stvar nekako uredila, čeprav seveda ni bilo na obzorju nobene pametne ideje, kako naj bi se to zgodilo. Pot je potekala mirno, s postankom za WC in kavo smo na cilj prišli nekako ob dogovorjenem času – tudi na meji nas ni nihče povprašal glede osebnih dokumentov. Takoj po prihodu pa je sledila nekoliko večja težava. Najprej se je pojavil eden od pevcev, ki je povedal, da je doma pozabil črne koncertne hlače (!), takoj za njim pa še drugi z istimi težavami ... K sreči se je začuda hitro rešila težava pevke brez koncertne obleke – ena od kolegic je slučajno imela s seboj dve obleki. 😊
Spodaj podpisani sem za pomoč poprosil kolega iz Gorice, s katerim sva v študentskih letih delila sobo v študentskem naselju. Prošnja za pomoč je bila čudna in predvsem zelo neposredna: »Tomaž, eno težavo imamo ... dva pevca sta doma pozabila hlače ... Ali bi bilo mogoče dobiti dvoje hlače konfekcijske številke nekako 48 ali 50?« V tistem trenutku zadeva seveda še ni bila smešna, ampak predvsem resna in žalostna ...
Čez kakih 10 minut je Tomaž prišel in povedal, da so našli rešitev. Dva od pevcev domačega MePZ Lojze Bratož, ki bo prvi nastopil, bosta ob odhodu z odra oz. iz prezbiterija v cerkvi v zakristiji slekla hlače, tam naj počakata naša pevca, ki nimata koncertnih hlač, in jih bosta oblekla ter šla na oder. Rešitev je bila učinkovita in praktično edina možna – tudi v tistem trenutka nam nobenemu še ni bilo do smeha.
Ko je domači pevski zbor zaključeval z nastopom, sta naša pevca čakala na hlače v zakristiji. Prosavus je zavzel svoj položaj v prezbiteriju, dirigent je že hotel začeti s prvo skladbo, a se je zadnji trenutek spomnil, da dveh pevcev še ni, ker še oblačita hlače. Sledilo je nekaj mučnih trenutkov tišine, ko se je iz zakristije lahko slišalo šumenje oblačil, od časa do časa se je zaslišal kak udarec sponke od pasu ob omarico, itd. Takrat je bilo pa že smešno in tisti, ki smo vedeli za kaj gre, smo s težavo premagovali smeh. Hvala bogu večina pevcev ni vedela za zaplet ... No, po nekaj minutah sta pevca zbrano prikorakala v cerkev – kot da se ni nič zgodilo, stopila v zbor in pričeli smo s petjem.
Koncert je bil zelo prijeten, ubran. Oba zbora sta se predstavila s kvalitetnim programom in dobro izvedbo, a bo dogodek s hlačami verjetno zasenčil program in izvedbo.
Foto: Facebook MePZ Lojze Bratož
Kot uvodoma zapisano, smo 7. junija nastopili na zdraviliškem trgu v Rogaški Slatini. Oba sodelujoča pevska zbora, Prosavus in ŽPZ Rogaška Slatina, sta ta koncert izkoristila kot generalko pred tekmovanjem v Tuheljskih Toplicah, ki je bilo naslednji dan, 8. junija. Do Rogaške Slatine je šlo vse gladko, od tam nas je pot vodila v Krapino, kjer smo prespali. Pozno zvečer so spet nastopile težave z osebnimi dokumenti. Eden od pevcev je bil namreč brez osebnega dokumenta in ni mogel prestopiti slovensko–hrvaške meje. Ni jasno kako, a nekako mu je uspelo prepričati mejne policiste, da so ga pustili na Hrvaško na podlagi vozniškega dovoljenja. Za povratek naslednji dan ni bilo skrbi – nekaj pevk in pevcev se je naslednji dan pripeljalo iz Zasavja direktno v Tuheljske Toplice in so našemu pevcu brez dokumentov od doma prinesli osebno izkaznico.
Sobotno jutro, 8. junija, smo po zajtrku pričeli z zadnjo vajo pred tekmovanjem, ki je bila posebna tudi zato, ker je potekala v prostoru, ki je bil nekaj med kuhinjo, dnevno sobo, mogoče pa tudi otroško sobo. V prostoru je bilo namreč nekaj kuhinjskih omaric s hladilnikom, kuhinjsko korito, potem domač kavč in celo otroška postelja, vse skupaj pa je bilo tako majhno, da smo skoraj sedeli drug na drugem. Po uspešni vaji smo se odpeljali v Tuheljske Toplice. Do našega nastopa je bilo še nekaj ur. Nekateri so čas prebili v bazenu, drugi ob poslušanju drugih nastopajočih, tudi sedenje ob osvežilni pijači prijetno skrajša čas. Ko je napočil čas za naš tekmovalni nastop, so spet na plano udarile težave s hlačami. Tokrat sicer ni bilo nikogar, ki jih ne bi imel, so se pa enemu od pevcev tik pred odhodom na oder ob poskusu zavezovanja čevljev preklale na najbolj nerodnem mestu – po šivu čez celo zadnjo plat. Fotografski dokaz in "srečnega" pevca lahko poiščete na fotografiji v zgornji galeriji. K sreči je suknjič nerodno mesto dobro pokril in razen nekoliko bolj zračnega učinka za dotičnega pevca ni bilo kakšnih drugih posebnosti »hlačnega incidenta«.
Kljub temu nam je nastop izjemno uspel, prejeli smo namreč najvišje število točk na tekmovanju – 92,33 točk. S tem smo prejeli zlato priznanje in uvrstitev v tekmovanje za Grand prix. Na koncu Grand prixa sicer nismo osvojili, a smo bili kljub vsemu z rezultatom nadvse zadovoljni, saj pomeni največji uspeh našega zbora doslej. Dirigent Aljaž je namreč prejel tudi posebno nagrado za najbolj izkoriščen potencial zbora v posamezni skladbi.
Ob povratku domov so bile počitnice res zelo blizu – še zadnja vaja in piknik 15. 6. in potem dvomesečni odmor.
-Gregor Špajzer
