Prosavus v Srbiji, september 2018

Vse tri zasavske občine so pobratene z eno občino v Srbiji; Hrastnik z Raško, Zagorje ob Savi z Aleksincem in Trbovlje z Lazarevcem. V MePZ Prosavus pa smo »pobrateni« pevke in pevci iz vseh treh zasavskih dolin, pa tudi širše, različnih starosti in različnega glasbenega znanja. Vse pa druži velika ljubezen do zborovskega petja. 

In ker pravijo, da je glasba univerzalen jezik, se je porodila ideja, da svoje zborovsko ustvarjanje predstavimo tudi v pobratenih, čeprav drugače, srbsko govorečih občinah. 

Idejo o turneji po Srbiji je podprlo vseh šest občin, poleg njih pa so bila za dejansko uresničitev projekta pridobljena tudi sponzorska in donatorska sredstva nekaterih podjetnikov. Članice in člani MePZ Prosavus se zahvaljujemo vsem in vsakemu posebej za izkazano podporo.

Naše pevsko popotovanje se je pričelo v sredo, 25. 9. 2018, ob 20. uri, na avtobusni postaji pred Godbenim domom. V malce okrnjeni sestavi, a polni pričakovanj smo krenili na dolgo pot. Če je naš zborovodja Aljaž Bastič upal, da bo na avtobusu mir, saj smo potovali ponoči, se je krepko zmotil. Zvoki kitare in glasovi pevk in pevcev so zveneli dolgo v noč. Šele proti jutru je v našem premičnem, začasnem domu zavladala tišina, ko je še tiste najbolj vztrajne zazibalo v spanec.

Brez težav in zapletov smo prečkali Hrvaško, vstopili v Srbijo in pot nadaljevali proti jugu. Ob poti smo se zapeljali na planino Golije, kjer stoji eden izmed mnogih manastirov v tej regiji – ženski manastir Gradac. Slednji daje planini, s svojo bogato zgodovino, dodatno turistično vrednost, hkrati pa dopolnjuje tudi turistično ponudbo bližnjega Kopaonika. Po zanimivi predstavitvi dediščine »Jelene Anžujske« je notranjost manastira preplavila Mokranjčeva »Tebe pojem«. Da pa ne bi pozabili od kod prihajamo, pa so zazveneli še toni slovenske narodne »Pa se sliš«.

Pot smo nadaljevali proti Raški, do prvega cilja nas je ločilo le še dobrih 20 kilometrov. Pred motelom Jagnjilo sta nas sprejeli predstavnici občine in kulturnega doma, sledila je razporeditev po sobah, počitek, kosilo, pa še malo počitka in nato že tonska vaja v Domu kulture Raška. Dvorana ob našem koncertu sicer ni bila nabito polna, a tisti, ki so nas poslušali, so bili zadovoljni, še posebej navdušeni pa nad »njihovima« »Tebe pojem« in »Ajde Jano«. Malo je manjkalo, da bi ob ritmih slednje naši poslušalci zaplesali. 

Sledila je pozna, a zaslužena večerja, nočni počitek, zajtrk in nadaljevanje poti proti Aleksincu. Potovali smo približno tri ure, takoj po prihodu pa je sledil topel sprejem na sedežu občine. Seveda tudi na tem sprejemu ni šlo brez pesmi, brez vzpodbudnih besed in želja po nadaljnjem sodelovanju med občinami in kulturnimi društvi. Ogledali smo si najstarejšo hišo v Aleksincu. Meščanska stavba je bila zgrajena pred letom 1833, leta 1963 so v njej uredili lokalni muzej, ki je leta 1985 dobil status pokrajinskega muzeja. Sledil je organiziran ogled centra mesta. Manj organizirano, lahko rečemo spontano, pa se je odvilo naše petje na enem izmed trgov v centru.

Mimoidoči so bili videti zadovoljni, mi pa tudi. Gostitelji so nam pripravili še odlično kosilo v restavraciji Oaza, nato pa smo si privoščili malo počitka pred generalko in koncertom. Drugi koncert smo izvedli skupaj s še dvema sestavoma: MePZ Šumatovac in zbor Pevnica v sodelovanju z Glasbeno šolo Vladimir Đorđević iz Aleksinca. Obe srbski pesmi z našega repertoarja smo zapeli združeno vsi nastopajoči. Odziv publike je bil enkraten, pozitivna energija pa se je prenesla z odra še v atrij kulturnega doma, kjer so nas pogostili z večerjo. Niti prvi grižljaji se niso polegli, ko je prostor zapolnila pesem. Človek je imel občutek da vsi znamo vse pesmi … očitno je glasba res univerzalen jezik. 

Naša naslednja, vmesna postaja pred Lazarevcem, je bilo počitniško naselje Kolubara – Rajac. Do njega je vodila ozka in ovinkasta cesta. Nič novega za nas, bi rekli, a vožnja vseeno ni bila najbolj prijetna. Po krajšem počitku smo se spustili v dolino in krenili proti Lazarevcu. Po dobre pol ure vožnje smo prispeli na dogovorjeno mesto, kjer so nas že čakali predstavniki občine in kulturnega doma. Prihod iz avtobusa si bodo zagotovo zapomnili, saj je eden od pevcev oblekel majico »I love Lazarevac« in se prvi spustil po stopnicah. Dejanje je izzvalo širok nasmešek na obrazih naših gostiteljev. Kot veliko drugega v Lazarevcu tudi restavracija, kjer smo jedli kosilo, nosi ime Kolubara. Pridružil se nam je še predsednik občine in nekaj njegovih sodelavcev. 

Po kosilu so nam predstavili zanimivo zbirko slik, ki jo hranijo v Moderni galeriji Lazarevac, nato pa smo šli še na ogled Cerkve Sv. mučenika Dimitrija. Duhovnik (srbsko pop) nam je slikovito predstavil njihov sveti hram. Zgrajen je bil v čast umrlim vojakom tako srbske kot avstroogrske vojske v kolubarski bitki. Ravno dejstvo, da so v kostnici pod cerkvijo ostanki vojakov obeh vojskujočih se strani, dela to cerkev edinstveno na svetu. Cerkev je napolnil tudi zvok naših glasov in veliko pevk in pevcev se je ob petju v tako akustičnem ambientu dobesedno »naježilo«, da ne govorimo o tem, kako zadovoljen in hvaležen je bil duhovnik.

Ura je hitro odbila 17.30, ko je bilo treba na generalko in seveda koncert v Center za kulturo Lazarevac. Gre za stavbo, ki od zunaj ni nekaj posebnega, kot npr. naš Delavski dom Trbovlje s svojim čudovitim Pregljevim mozaikom, notranjost pa nudi obiskovalcu drugačno, prijetno podobo. Tudi v tej dvorani je bilo ozračje nabito s pozitivno energijo. Po koncertu je tekla beseda o nujnosti povezovanja med obema osrednjima kulturnima ustanovama v obeh občinah in sodelovanju na ravni društev.

Nočni počitek v Rajcu ni trajal dolgo, kajti po naši vrnitvi v počitniško naselje, zvoki kitare in pesmi niso in niso ugasnili. Kljub temu ni nihče zamudil zajtrka in odhod je bil ob dogovorjenem času. Pot nas je vodila proti Beogradu. Najprej smo si ogledali Hišo cvetja na Dedinju. Eni, malce starejši člani zbora z nostalgijo, drugi, mlajši pa kot zgodovinsko dejstvo.

Na Terazijah smo si privoščili kosilo in se nato odpravili še na trdnjavo Kalemegdan. Žal nam zaradi svatbe ni uspelo priti v cerkev Sv. Save, tako, da se nam želja, da bi v njej zapeli »Tebe pojem« žal ni izpolnila … morda ob drugi priložnosti.

Brez večjih pretresov pri prečkanju mej, smo se domov vrnili v ponedeljek ob 3. uri zjutraj. Rahlo utrujeni, nekateri prehlajeni … a vendar polni lepih, tudi hudomušnih spominov in z željo, da naše pobratene občine še obiščemo.

-Mateja Camplin Tahirović

No Comments Yet.

Leave a comment