Zelo pomemben datum v zgodovini našega Prosavusa, ki pa se najbrž nikoli nikjer ne bo posebej omenjal, je nedelja, 17. 3. 2017. Na ta dan sva si z Aljažem izmenjala prvi e-poštni sporočili in se dogovorila, da se v nekaj dneh dobiva na kavi. Jaz sem predlagal, da bi se dobila v sredo, 22. 3., eno uro preden sem imel vajo s cerkvenim zborom, Aljaž pa je vedel, da si bova najbrž imela več za povedat, zato sva si vzela malo več časa. Lokacija je bila zdaj že standardna, K5, po uvodnih vljudnostnih frazah pa sva prešla na tematiko, ki je potem „meso postala“. V gorbem sva izdelala nekaj tez, na katerih naj bi bil zgrajen nov pevski sestav.
Strinjala sva se, da je sicer logistično precej lažje delati z vokalno skupino, da pa je z majhno zasedbo težko delati tako z vokalnotehničnega kot tudi repertoarnega vidika. Želja je zato bila, da se pristopi k sestavi večje pevske zasedbe. Aljaž je že imel idejo o avdicijah. Nekako sva se strinjala, da če bo prišlo 30 ljudi na avdicijo, smo „zmagali“. Potem sva govorila o sodelavcih v ustanovitveni odboru: Eva Amon, Simon Prašnikar in pa Damijan Arnšek. Skratka po slabih dveh urah je bil led prebit, seme je bilo zasejano, navdušenje pri nama pa je raslo ... Po tem prvem sestanku sva z Aljažem odšla do direktorja Delavskega doma Trbovlje in mu predstavila idejo. Zoran Poznič je bil nad idejo navdušen in je izrazil popolno podporo nastajajočemu zboru. Jaz sem se pogovoril s člani dotedanje zasedbe VOX, Aljaž pa s člani Vokalne skupine Uosm, ki je par mesecev prej ravno prenehala z delom.
Na sestanku 21. 4. je bil ustanovitveni odbor že v celotni zasedbi in takrat je bil že okvirno izdelan načrt dela za jesen 2017, Damijan je že pripravil plakat, ki je vabil na avdicije, sledila je rezervacija terminov za avdicije v Delavskem domu, v maju pa je prišel trenutek soočenja z realnostjo. Ali bo odziv, bodo pevci prepoznali projekt kot zanimiv?
Odziv za avdicije, ki smo jih izvedli v drugi polovici maja 2017, je bil izjemen, kar približno 50 prijavljenih, od tega jih je prišlo cca 45, 38 pa smo jih sprejeli v zbor. Rezultat je bil precej nad pričakovanji, zato smo v odboru vedeli, da ne smemo ničesar prepuščati naključju, saj imamo očitno v rokah biser, ki ga bo le še potrebno dobro obdelati, da bo zasijal v vsej svoji podobi. Naša srečanja v K5 so postala še pogostejša, obrisi novega zbora so postajali vse bolj jasni. Tako smo se pogovarjali o prostoru za vaje, kjer smo spet naleteli na velik posluh direktorja Delavskega doma Trbovlje Zorana Pozniča, pa o pravilih udeležbe na vajah, odsotnostih, zamujanju. V začetku julija smo šli preverit lokacije za jesenski intenzivni vikend, v začetku avgusta pa je bil tudi dokončno oblikovan program, ki ga bo zbor predeloval jeseni, poleg tega pa so bili pred prvo vajo dogovorjeni že tudi vsi nastopi do regijskega tekmovanja, ki je bilo 19. 11. 2017 v Zagorju ob Savi.
Drugi trenutek soočenja z realnostjo je bil 26. 8., ko smo se ob 9.00 zbrali na prvi vaji. Bodo pevci prišli? Koliko jih bo odpadlo od sprejetih 38? Kako bo zbor zazvenel? Po uvodnem pozdravu, predstavitvi, je sledilo upevanje in že je zazvenela prva štiriglasna pesem: Lipa zelenela je, ki smo jo vsi zapeli tudi na avdiciji. Ni bilo slabo, dobro tudi ne, je pa že ta uvodna pesem dala neko informacijo, da se bo z zborom dalo delati in da se lahko obetamo hitrega napredka. Kako pa so šle stvari od prve vaje dalje, pa je že druga (uspešna) zgodba.
Ko gledam slabo leto nazaj, lahko rečem, da je ustanovitveni odbor napravil res veliko delo. Nenazadnje se je vse pripravljalo ne da bi se vedelo, s kakšno zasedbo (kvalitetno in kvantitetno) bomo sploh delovali. Kljub temu pa so bile stvari dobro domišljene, tako da je zbor že po dobrih dveh mesecih in pol delovanja na regijskem tekmovanju osvojil zlato priznanje.
Zapisal: Gregor Špajzer
