Mama pravi, da sem bila zelo cmerav otrok. Kot dojenčici mi je to itak pripadalo, ampak tudi pri desetih letih sem še jokala za vsako malenkost. Samo napačen (zame) pogled ali beseda, pa se je že ulilo.
Sosede so staknile glave in rekle: Ta bo sigurno lepo pela.
Res sem rada pela.
V tistih časih smo opero slišali redko. Radio smo doma sicer imeli, televizor pa le sosedje. Ampak zame ni bilo meja. Cele dneve sem se igrala, da sem operna pevka ... pač ... saj veste, kako …
In sosede so staknile glave in rekle: To je pa že malo "zop(e)rno", ne operno …
Pela sem v zboru v osnovni šoli. Nežno, kot ptička.
Pela sem v srednji šoli, glasbeni šoli. Sedaj že precej pogumneje.
Pela sem pri narodno-zabavnem ansamblu, ki ga je na Štajerskem imela vsaka vas, ki je kaj štela. Pogumno in z užitkom.
Pela sem pri cerkvenem ansamblu, kar je bilo v tistih časih ZELO POGUMNO. Spomnim se starejših »tet«, ki so ob našem igranju med mašo z rožnim vencem med prsti rahlo ritmično kimale z glavo … se včasih vmes pokrižale, ampak vseeno uživale … bobni, kitare … pritegnili smo jih.
Verjamem pa, da so vmes tudi molile za nas, naj nam Bog oprosti to razbijanje v božjem hramu.
Potem je prišel čas resnejšega življenja. Zaključek študija, služba, mož, otroci, gradnja … In pela sem zanje in zase. Doma, na vrtu, med hojo po gorah … Za kaj več ni bilo ne časa, ne priložnosti.
Otroci so zrasli, v meni pa se je zopet prebudilo hrepenenje po čem več.
Z odprtimi očmi sem hodila "po svetu" in izbirala zbor. Tale je zame prezahteven, ne bom mu kos. Tale je bolj ljubiteljski in za druženje, hočem več. In tako naprej.
Nek trenutek pa sem zagledala pred sabo plakat, kjer je pisalo: Si želiš postati del NOVE ZGODBE zborovskega petja? Itak!!!!!!!!!!!! ALELUJA!!!!
Ko sem videla datume avdicij, ki so že minili, sem si rekla: Očitno mi ni namenjeno.
Ampak nekaj mi ni dalo miru in poslala sem sporočilo. Odprti so bili še dodatni termini.
Kako me je zvijalo in zvijalo in kakšno tremo sem imela ni za govoriti. A mi je tega treba? In še tisoč drugih vprašanj se mi je vrtelo v glavi. Zbrala sem korajžo in avdicijo uspešno opravila. Bila sem srečna do nebes … Jeeees!!!
Kmalu je napočil Dan D. Prva vaja in to kar celodnevna. Uffff, bilo je težko. Vihar v moji glavi, ko sem po tridesetih letih skušala slediti navodilom zborovodje. Pojte aktivno. Sinkopirajte. Ton naj bo intenziven. Subito piano. Malce bolj se usedite v intonacijo. Še enkrat bas. Še malo bolj polno. Drži. Tuti. Ton zaokroži. Mehko. Kvinta tenor, višji ton. Uni solo. Širši e. Drobceno. Pobarvajte se. Izgovarjajmo samo ritem. Petindvajseti takt. Dajmo se probat prebit. Še enkrat legero. Upočasni. Rahel krešendo. Pazi vstop. Pazi na i. Pelji naprej. Nasloni se. Odpri. Punktirano. Pelji frazo. Vdih. Vleči. Veži. Ustavi. Odpri. Ponovi.
?????????????
Glava velika kot cel svet, znanje pa sem vlačila iz pet.
Ojoj, a mi je tega treba???
Med opoldanskim odmorom sem se odločala ali naj grem nazaj ali ne.
Šla sem.
In še danes sem tukaj… 😊
Glava je včasih še vseeno "velika", ampak vse gre. Veliko veselja, volje, dela, garanja, odpovedovanja, študija partitur, poslušanja posnetkov, učenja besedil …
Ampak ZADOVOLJSTVO na odru je neprecenljivo.
Ko stojimo pred občinstvom, zberemo misli in vidimo le našega zborovodjo, je svet naš. Pesem se razliva, poje srce in duša. Za Vas, za Nas.
In še kako držijo besede našega Aljaža, da trdo delo vedno prinese rezultate. Aplavzi nas ponesejo v višave, pesem izzveni ... in …
… in nič več se ne sprašujem, če mi je tega treba bilo …
ZDAJ VEM!
- Milena Planinšek
P.S. Vse pravopisne napake so napisane z namenom. 😊
